Sv.Jakob

Malo pretiravam, že tretji dan zapored na kolesu. Ne spomnim se kdaj so bili nazadnje takšni dnevi. Gledano strogo skozi prizmo nabranih višincev so bile vse turce bolj za vzorec. Ponavadi smo jih za vikend naredili več na eni turi. Gledano skozi drugačne prizme pa več kot odlične. Današnja je potekala iz Preddvora do planinske koče na Sv. Jakobu. Nežnih štiristopetdeset višincev makadamskega vzpona je minilo v prijetnem popoldanskem soncu. Izpod čelade je kapljalo bolj kot sem pričakoval. Kolesarjev je bilo veliko, zraven naju mislim, da samo še en, morda dva, ki sta kolo gonila izključno na žgance. Prehitevali so naju za šalo. Pri dveh mimoidočih sem moral preskusiti kako hitro bi moral poganjati da bi ju lovil. Prosil sem če mi pove na kateri stopnji ima trenutno in pravi na srednji, si nisem mogel kaj, da ne bi vprašal kako gre pa na maksimalni… A res hočeš, vpraša, že pošteno na obratih odgovorim, seveda in pritisnem še malo. Zame se je končalo po nekaj deset metrih, zanj pa verjetno na cilju. Hvala za test. Več bo potrebno trenirati, da se bom lahko kosal z elektriko :-) ali pa če se priklopim na višjo napetost :-)?

Razgled na vrhu je bil odličen, večerno sonce, jasno in precej dobra vidljivost. Počijeva od zmerno napornega vzpona. In se počasi pripraviva za spust. Kolega začne besno, sem kar težko sledil po vsem tem kamenju (pešcev ni bilo). Tik preden odvijeva na kolesarski del me je počakal. Sva obudila tradicionalno filkanje. V nadaljevanju je bilo manj skalnato, proga bolj tekoča, užitki večji in ni bilo časa za fotografske neumnosti. Uuu to bi obžaloval, če bi ostal doma…