za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Okrog Tišlerice

Miha, 20. oktobra 2018

Ena solistična za spremembo je prišla prav. Zaradi rahlih dvomov v svojo kondicijo sem šel namensko sam, preverit, ali noge lahko vrtijo pedala in ali motor in zračni filter dovajata dovolj kisika na zadnji pogon. Ponavadi, ko se odločam za solo izvedbe turc mi vedno na pamet pade Jepca ali varianta okrog Tišlarce ali pa Dovška rožca, zakaj ne vem. Ker sem bil sam ni bilo potrebe po zgodnjem vstajanju in hitenju. Pedala sem začel obračati okrog pol desete ravno prav, da so se temperature začele dvigati na prijetno raven. Na parkirišču je bilo še nekja kolesarjev s podobnimi plani. Vsi so štartali v smeri kjer se konča spust… Hmm tam se sigurno nosi, sem pomislil. Aha plaz, saj res, pa saj so ga že sanirali verjeno. Očitno so imeli več informacij kot jaz, vprašal nisem.

Začelo se ni najbolje, kmalu po tem, ko sem zapeljal na makadam sem imel moker hrbet, toliko pa se ne potim, sranje, meh pušča. Odložim nahrbtnik in preverim, cevko sem pritrdil pomislim, vzamem meh in ga stisnem, nikjer ne pušča, kako? Cevko pritisnem še malo in naredi majhen klik, ok popravljeno. Gonim naprej proti plazu. Tabla spodaj opozarja, da je prehod strogo prepovedan do izvedbe sanacije. V najslabšem primeru se bom obrnil in začel znova. Šel sem pogledat kako napreduje sanacija. Sicer govorim iz laičnega stališča pa vendar, mislim, da s sanacijo še niso začeli. Pridem do plaza, del ceste manjka, velik del, cca. sto dolžinskih metrov. Naredim izvidnico nekaj metrov in se odločim, da ni tako hudo. Na začetku je teren precej trden in stabilen. Nadaljuje se po precej strmi in sipki podlagi, nevarnost padca je velika in kolo v roki ne pomaga pri ravnotežju. Vse se je končalo brez večjih težav ampak kjub vsemu ne priporočam, zdrs bi lahko bil usoden. Tudi sam ne bi ponavljal. Punca in fant zraven katerih sem parkiral sta začela po poti končnega dela spusta in prišla skozi tunel nazaj, na drugo stran plazu preverit, če sem šel čez plaz. Na drugi strani smo izmenjali par besed in jo mahnili dalje. Zahvaljujem se jima za skrb, če ne drugo bi v primeru nesreče lahko poklicala reševalce in povedala, da en butl ne pozna znakov in naj ga pridejo reševalci premikastit za nagrado.

Nadaljevanje je bilo manj adrenalinsko, ob zmernem utripu je oko imelo čas opaziti čudovite barve listavcev in počasno rumenenje macesnov. Višje kot si, bolj so rumeni, čeprav tudi na najvišjih višinah, ki se jih dosegel še niso povsem pobarvani. Srečal sem še dva kolesarja, ki sta se odpravila na isto turo ravno ob mojem prihodu na parkirišče, na razpotju za Kresišče smo v drugo izmenjali nekaj besed in potem sem jo ucvrl naprej. Ta odsek je zmeraj bolj zaraščen, borovčki so si prilastili pot in na delih je prebijanje skoznje prav težavno.  Končno sem prišel do zame lepšega dela, enoslednica tik ob ali na grebenu slovensko-avstrijske meje in spust do sedla jepca. Tukaj sem bil v dilemi ali odnesem na vrh Jepce in preizkusim kompatibilnost Peakriderja in novega nahrbtnika ali se spustim in odbrcam še par višincev. Nekako bi se za test kondicije spodobilo odbrcati  nekaj višincev in tako sem se tudi odločil. Na koncum sem odbrcal vse do vrha Jepce.

Na vrhu sem bil sam. Sonček, tišina, pogled na Kepo, prijeten občutek oddelanega vzpona in veselje pred spustom in pivotiranjem. Čeprav se zmeraj veselim spusta mislim, da je tokrat vzpon, kljub uživanju v tehničnem spustu, prinesel večjo zadovoljstvo.

Na kratko še nekaj prvih vtisov o novem nahrbtniku (Deuter Attack tour 28). Na začetku sem obupoval na kompatibilnostjo s Peakriderjem ampak mislim, da sem našel rešitev. Trik je da moraš Peakrider postaviti čisto ob hrbet torej pred debelo penasto zaščito v nahrbtniku gledano s strani hrbta kar sicer ni pametno pa vendar. Še zmeraj je to bolj prilagoditev kot pa dejanska kompatibilnost. Ta Deuter ima lepo lastnost, da kolo na njem stoji brez držanja tudi, če ne uporabljaš nosilne palice (Peakrider). Tudi kolega, ki ima drug model Deuterja je ne uporablja in kolesa ne rabi držati. Hrbtišče je odlično, prostora je dovolj, v primerjavi z Evocom trail FR je v določenih pogledih boljši v določenih slabši. Na hitro bi rekel, da je, z izjemo izdelave, zaščitne pene in še kakšne malenkosti, Evoc celo boljši ampak gre bolj za stvar kako nahrbtnik uporabljaš kot dejankso merljive podatke. Edini pomislek, ki ga imam pri Deuterju je, da ga moraš na spustu resnično zategniti v pasu, da se ne premika po hrbtu navzgor in se tu in tam dotakne glave. Pri Evocu se tega ne spomnim (moram poizkusiti ponovno) medtem, ko mi je Camelback (HAWG NV) plesal po celem hrbtu na vsakem spustu. Deuterja sem kupil zelo malo rabljenega in lepo ohranjenega za solidno ceno. Cene novih nahrbtnikov v tem segmentu so okrog dvesto evrov, kar je vsaj za moj okus precej zasoljeno. Za podrobnejši test bo potrebno še kaj več višincev vzpona in spusta.

1 komentar

  1. Damjan pravi:

    Pubec,

    Deuter Attck 28 si kupil preko spleta al ga imajo kje v Slo?

    LP,
    Damjan

Komentiraj