Špik Hude police - Bikebook

za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Špik Hude police

Miha, 5. avgusta 2018

Veliko novega. Nova tura, nov sedež, nov stari nahrbtnik, morda se najde še kaj.

Kot na eni prejšnjih tur, sprememba plana tik pred zdajci. Nad tem nisem nikoli navdušen. Tudi tokrat sem bentil nad spremembo ampak me je vseeno mikalo odkrivanje nečesa novega, bolj kot tura, ki smo jo vozili že pred časom in morda za napovedano vročino sploh ni bila najprimernejša. Skratka, opustili smo visoko rosijansko in se usmerili na Špik hude police (Cima di Terrarossa). Vdal sem se v usodo in sledil je postanek v Trbižu. Jutranja kava in čaj na terasi pred gostilno na sončku, nekaj delavcev, policist in trije mandeljci, ki gledajo predse v razgrnjeno karto Tabacco in iščejo kje se bodo peljali.

Začetni metri po asfaltu, čez nekaj stopnic in potem čez vasico Piani di La in naprej po vzporedni cesti do vznožja asfaltnega vzpona na Sella Neveo, kjer se priključimo glavni cesti. Tistih nekaj ovinkov je minilo presenetljivo hitro. Na prelazu smo zavili na zmerno strmo makadamsko cesto, ki je z nabiranjem višine vedno bolj položna in postane pred planinami praktično ravna. Nadaljujemo do planine Pecol in do koče Brazza do katere je še nekaj metrov strmejšega vzpona. Od tukaj naprej gre kolo na palčko, ki se je tokrat izkazala za nepogrešljivo.  Osemsto višincev nošnje v kosu, pa čeprav s počitki, je za moj okus kar blizu zgornje meje.

Brez Peak riderja bi bilo to občutno težje. V kombinaciji z, zame novim, za kolega odsluženim nahrbtnikom, se je izkazal kot odlična ideja. Počasi imam plan nabaviti nov nahrbtnik in to, da sem imel možnost testirati Evoka trail FR je prišlo še kako prav. Gorazd, hvala. Čeprav je precej dotrajan, se na funkcionalnosti ne pozna in moram reči, da je napram mojemu Camelbaku veliko bolj stabilen in ima precej več prostora. Še kakšno turco, da si ustvarim dokončen vtis. Cena novega se mi zdi absurdna in še meh ni vključen vanjo.

Na poti navzgor smo srečali veliko ljudi, nemalo jih je vprašalo, koliko tehta kolo, do kam pa greste in kjer greste dol. Nihče ni imel nič proti kolesarjem, neglede na to kdo so bili, Slovenci, Italijani ali Avstrijci, vsi so bili navdušeni in veseli. Ko smo povedali, da se bomo spustili po isti poti tudi dol, so nekateri kar zazijali. Ker so to spraševali na delu, ki je tehnično manj zahteven, sem se njihovemu začudenju čudil tudi sam. Z izjemo nekaj detajlov je vozno več kot devetdeset procentov.

Na vrhu je bila kar gneča, vendar je bilo dovolj prostora za vse. Našel sem prijeten naravni počivalnik in če sonce ne bi pripekalo kot za stavo, bi z lahkoto odspal kakšno urco, tako sem si pa samo odpočil. Seveda je bilo to šele po ogromnem sendviču, ki sem ga napadel takoj po dosegu vrha. Spust prvih nekaj metrov je, vsaj zame, nevozen ampak dokaj hitro se da vsesti na kolo in peljati. Sledi nekaj detajlov na ovinkih in predvsem je precej peska in kotalečega kamenja. Kar nekaj detajlov smo speljali, nekatere pa, zlasti v zgornji tretjini, izpustili. Nekatere od teh, ki jih nismo vozili, bi se dalo speljati, če ne bi precej pazili, da ne sprožimo kamenja na pot pod nami, ta namreč poteka cikcak in je potrebno biti previden. Tudi mimo mene se je prikotalil kak kamen, ki so ga sprožili pohodniki nad mano. K sreči po tleh in ne po zraku. Bližje kot smo koči, manj tehnično zahtevna je pot. Ponovno smo se ustavili v koči in kupili še nekaj vode, pripekalo je kot pri norcih. Kašnih sto višincev pod kočo, morda malo več, se spustimo po poti 622. Široka mulatjera po gozdu, posuta z iglicami, storžki in kamenjem. Glede na tehničen vrhnji del nad kočo, je prav pasalo malo bolj odprte poti, ki v spodnjem delu omogoča tudi večje hitrosti. V zgornjem delu je kolo v ostrih ovinkih tudi pri počasni vožnji po iglicah in storžkih kar oddrsavalo.

Tokratna sprememba plana se je izkazala za več kot odlično. Upal sem, da bom končno videl tudi kozoroga, tistega z velikimi rogovi, zgleda ni imel časa. Bilo je več kot dovolj lepot za eno turo. Piko na i je dodalo kopanje v Rabeljskem jezeru (Lago di Predil). Po celodnevni turi na soncu je bilo to res neprecenljivo. O sedežu pa kdaj drugič…

2 komentarja

  1. david pravi:

    Vrhunsko, stari!

Komentiraj