za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Creta di Timau

Miha, 29. julija 2018

Vsakič ko ura zvoni pred šesto je to zgodaj. Na srečo je poletje in te kljub zgodnji uri veni čaka sonček in prijetno vreme. Čaka nas dve uri in še malo dolga vožnja do mesta Timau še preden bom prvič obrnil pedala. Cilj vzpona je bil vrh Creta di Timau, ki smo ga uzrli direktno iz parkirišča v mestu spodaj. Mestece, če lahko tem par hišam tako rečemo, leži pod strmimi skalami omenjenega vrha.

Začnemo nekaj metrov po asfaltu in počasi preidemo na makadamsko cesto. Ta je do koče Malga promosio zmerno položna z lepo utrjenim makadamom. Edini moteč element te ceste so bili avtomobili, ki so se vozili mimo nas. K sreči je prejšnji dan padal dež in se ni prašilo. Kratek postanek pri precej turistični a lepo urejeni koči, da kaj malega prigriznemo, spijemo kavo in potem zagrizemo v resne strmine.

Pot od koče in vse do jezera je bolj kot ne betonska in na delih pošteno strma. Če nam že strmina ni dala miru je vsaj oprijem bil dober. Seveda se je našel en strm odsek, ki ni bil betoniran in sem ga komaj zvozil ampak brez sestopa pa vseeno ni šlo. Ob jezeru pri koči Casera Pramosio Alta smo nekaj minut uživali v poležavanju in si polnili baterije pred nošnjo, ki traja praktično do vrha. Na sam vrh smo stopili celo brez koles, vsi, razen enega sotrpina, ki ga je potem moral odnesti tudi navzdol. Je planiral, da bo delček po grebenu vozen pa žal ni bil.

Vrh je postregel, kot se za Karnijske alpe spodobi, s čudovitimi razgledi. Mudilo se ni nikomur, čeprav so se počasi začeli zbirati popoldanski dežni oblaki. Počasi smo se vseeno odpravili na spust. Prvi del spusta z vrha do izravnave daleč pred kočo Ricovera casera je bil kar zanimiv, nekaj tehničnih detajlov kak pivot, malo strmine vsega je bilo. Izravnava do prej omenjene koče je precej zatikajoča z veliko skalami. Bolj kot ne skačeš na in z kolelsa.

Nekje na tem odseku mi je zmanjkalo tekočine v mehu, kjub trem litrom, ki sem jih imel s seboj sem srknil v prazno. Ne spomnim se kdaj se mi je to zgodilo nazadnje. PeakRider me je prisili, da sem snel nosilec za bidon, ki ga imam ponavadi s seboj. Tokrat bi prišel še kako prav.

Od koče naprej ponovno mešano, najprej dokaj hitra mulatjera, včasih je bila kamnita danes pa je precej poraščena s travo, ki zakriva štrleče in ne ravno lepo zloženo kamenje. Takoj mi je prišlo na misel, da ti, ki so jo naredili se niso igrali z Lego kockami, če bi se, bi bilo kamenje lepo zloženo. Nadaljujemo po gozdnem, kamnitem, serpentinastem odseku, ki na koncu preide v dokaj hitro širšo mulatjero praktično brez kamenja. Tam sva si s kolegom dala duška in zavoram dala malo oddiha, bile so nadvse hvležne.

Zaključek v super družbi ob italianski pici na terasi lokala (La Torate Di Maier Stefano) v mestu Paluzza nekaj minut vožnje iz Timaua.

Še nekaj slikic, ki mi jih je poslala planinka, ki smo jo srečali.

Komentiraj