Stol - Bikebook

za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Stol

Miha, 5. junija 2018

Končno sem se postavil na noge in lahko napišem še kakšno vrstico ali dve. Tako hudo ravno ni bilo, sem bil pa kar ožet po koncu ture. A kam smo šli? Stol v Karavankah, ta se je v moji glavi zdel primerna destinacija. Razlogov je več, lep razgled, konkretna turca, minilo je že precej časa od zadnjega obiska in tako naprej. Vreme nam je, kljub napovedi dežja okrog poldneva, služilo odlično. Oblaki so ravno prav prekrivali nebo, da ni bilo prevroče in da kljub temu lahko rečem, da je bila turca sončna. Kratek postanek na planini pod Golico me je regeneriral ravno toliko, da sem na naslednjem odseku do planine Svečica lahko z malo zaostanka držal tempo mladine v ospredju. Zanju je bil tempo pogovoren, ves čas sta čebljala kot da vozimo po ravnem, jaz pa sopihal kot parna lokomotiva nekaj deset metrov za njima. Čudovit razgled, malo nad planino in v nadaljevanju lažja pot, sta botrovala boljšemu počutju. Levji del višinske razlike, ki jo je potrebno premagati je bil za nami. Kljub temu pa je pot do vrha še dolga. Prečka pod Vajnežem je precej vozna vse do malega Stola, tu in tam se malo zatakne ampak nič hujšega. Še ena pavza, uničim še zadnjih nekaj dateljnov, kako paše nekaj sladkorja. Sledi nekaj metrov spusta in potem bolj kot ne zatikanje in nošnja do vrha. Ujeli smo nekaj snežnih zaplat, ki smo jih kljub »gladkosti« gladko prečili. Med vrhoma je snega malo več kot le za vzorec ampak je bil izven poti. Od sedla do vrha sem mi je pot zdela precej razrita, ali me vara spomin ali pa je letošnja zima je pustila večje posledice. Rahel vetrič in prijeten sonček sta bila na vrhu ravno prava kombinacija za počitek in zaslužen prigrizek. Na srečo ni bilo prevroče kot imam v spominu za isto turo nekaj let nazaj ko je bilo na vrhu preko trideset stopinj.

Vsega lepega je enkrat konec zato smo se odpravili uživat na lepše, čakal nas je spust. Začetek malo ne obetaven, nekaj me je premetavalo sem in tja in moja kontrola ni bila na željenem nivoju. Kaj pa vem, malo utrujen in koordinacija ne deluje najbolje. Kmalu so se stvari izboljšale in raven užitka se je povečala. Zaključili smo po, zame novem, delu spusta, ki se je začel odlično in nadaljeval precej manj vozno, vsaj zame. Strmina, sprane korenine, nejasne linije in precej zaprt in luknjav spust je zahteval veliko mero ravnotežja, kontrole in koncentracije, nekaj v čemer praviloma zelo uživam ampak ta je bil za uživanje malo prehud. Tudi boljši od mene so imeli težave. Nekaj zahtevnih odsekov sem vseeno odpeljal, kar me je razveselilo. A če bi ta spust ponavljal? Ne, ne bi. Čeprav lepa tura z odličnimi razgledi, me ne mika, da bi jo v naslednjem tednu ponavljal. Sicer pa najverjetneje ni bilo zadnjič…

 

7 komentarjev

  1. david pravi:

    Miha,

    kam ste delali spust? Mi posljes track?

    • Miha pravi:

      Spust smo delali od Valvasorjeve koče navzdol.Se pravi pelješ dejasnko čez dvorišče koče in potem še malo naprej.
      Pošljem track, vendar ti ne priporočam da ubereš enak spust.

  2. Damjan pravi:

    Miha,

    evo prejsnji torek sem gor vlekel elektriko (ja ja ja – sem ze star ;) ). Daj poglej na GPS track kolko ste rabli do vrhha stola cokom pokom. Da vidimo, kolk tudi z elektriko se rabim, da ujamem vas mladenice. (jaz sem prisel v 3:55h).

    Me pa se zanima tale PeakRider – daj ob priliki mal napisi, kako se obnese. In kako mislis da bi slo z 23kg ;)

Komentiraj