za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Ojstrnik

Miha, 10. junija 2018

Napadle so nas koze… Ojstrnik, še en osvojen dvatisočak, ki ga do sedaj še nisem obiskal in je zadnji v verigi Karnijskih alp na tej strani. Tokrat sem se pridružil vodeni turi pod vodstvom turno kolesarskega vodnika Roberta Hočevarja. Doslej smo vedno kolesarili  v sklopu kolegov, ki smo se med seboj poznali. Tokrat sem poznal samo vodnika, ostalo družbo sem spoznal ob premagovanju klancev. Prijetno pisana druščina različnih starosti, ki sta jo, za razliko od ponavadi, ko smo sami »dedi«, zastopali tudi predstavnici nežnejšega spola. Če se ne motim je bil Piki med najstarejšimi predstavniki in ded je hudičevo vztrajen. Ko bi le jaz imel toliko kondicije in jajc, da se podam na tako turo v penziji, takoj podpišem.

Iz parkirišča pri žičnici za smučišče višarje se zapeljemo nekaj sto metrov po ravnem asfaltu in nadaljujemo v zmeren klanec. Pravzaprav je bil klanec bolj kot ne vse do planine Bistrica dokaj  položen, tu in tam se naklon malo poveča vendar nič kaj hujšega. Od planine dalje je vozno samo za najbolj trmaste. Travnata mulatjera posuta z nekaj kamenja, ki se bolj ali manj začne zatikati malo po začetku. Zatikanje se proti vrhu umiri in postane vedno bolj vozna z izjemo strmine. Če si dovolj trmast je vozna v devetdesetih procentih. Jaz nisem bil, čeprav sem nekaj odsekov odpeljal. Razgledi so bili čudoviti, ti se začnejo že nekoliko nižje, ko se ob cesti najprej odpre pogled na Dobrač  in na planini Bistrica, ko uzremo celotno dolino pod Dobračem in določene slovenske in italijanske vrhove. Malo pod vrhom na katerem stoji križ je nekakšna utrdba, verjetno iz vojnih časov. Izpred utrdbe je lep razgled na vrhove julijcev in pred utrdbo je tabla na kateri so posamezni vrhovi označeni. Ponovno nadaljujem z nekaj nošnje do križa in počakam ostale. Med tem, ko so premagovali zadnje metre pred križem, so se kolesarskemu vzponu pridružile koze. Njim je šlo odlično, niso zgledale utrujene. Pri križu se nismo mudili dolgo, vrh je nekaj sto metrov in nekaj višicev naprej.  Ta del je z izjemo kakšnega sestopa vozen. Končno smo osvojili ta presneti vrh. proti koncu se je kar malo vleklo. Prej omenjene prijazne in navihane živalce z rogovi postanejo presneto nadležne in vztrajne, ko odložiš nahrbtnik. Nos zapičijo v vsako vrečko, te poližejo po roki, seveda kako pa, če si pa slan, in ko jih primeš za roge se neumorno branijo in rinejo vate. Končno so se sprijaznile in se oddaljile nekaj metrov, da smo lahko v miru zagrizli v zaslužene sendviče.

Spust do planine ima dve varianti s skupnim začetkom. Po nekja višincih se je moja varianta odcepila na peš pot, ostali, z izjemo enega , ki mi je sledil so nadaljevali po mulatjeri vzpona. Ta del je malenkost zahtevnešji zaradi podlage. Če je mulatjera pretežno travnata je tukaj pretežno zemljasto, peščeno-skalna peš pot. Tu in tam zahteva kak pivot in nekaj več ravnotežja, nič pretiranega, da ne bo pomote. Ocenil bi ga z oceno S5, morda, če pretiravam, s kakim detajlom S6.

Na planini sem snedel en jabolčni štrudel, nisem bil preveč impresioniran, v gorah sem jedel že boljše.

Nadaljujemo z  kratkim vzpončkom, malo spusta, še malo vzpona, nekaj prečke in smo pri začetku glavnega spusta.  Ta je bolj kot ne lepo tekoče vozen brez zatikanja in tudi detajlov ni. Mislim da ocene S4 ne preseže. V spodnjem delu je nekaj več peska drugače pa bolj kot ne mehka gozdna podlaga z na mestih dokaj ozko enoslednico. Na delih je malo izpostavljen vendar nič nevarnejšega. Zmotilo me je slabo odžagano deblo, ki je štrlelo za pol metra preveč na pot, kar je sotrpinko stalo padca, ji dalo izgovor za nakup nove čelade in otečen gleženj. Skratka deblo nudi veliko. Ob takšnih zadevah se zmeraj vprašam, kako tistemu z motorko ne uspe odrezati debla pol metra višje iz poti? In drugo vprašanje, kako nisem mogel zatulit »pazi glavo«, če lahko zmerej toliko blebetam :-(.

Konec dneva sem bil prav prijetno utrujen, dobrega jurja in pol višincev od tega enih dvesto petdeset nošnje pustijo nežne posledice. Kot se spodobi, pica in modrovanje v dobri družbi sta bila zaključek odličnega dneva. Ko si ne bom želel preveč tehnikalij, bom definitivno ponavljal…

Komentiraj