za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Monte Flop

Miha, 8. oktobra 2017

Ti naši zahodni sosedje imajo res kolesarski raj. Izhodišče turce enako kot na poti na Chiavals le, da smo tokrat zavili v hribe na nasprotni strani doline. Vrteli smo se ob Creti Grauzariji.

Jutranjih 8 stopinj in nebo brez oblačka sta napovedovala odlično turco. Iz previdnosti sem oblekel dolge hlače, kaj pa, če zapiha ali mi sonce prekrije oblak? Izkazalo se je, da bi brez težav užival tudi v kratkih hlačah. Tu in tam je bilo v senci na vzponu sicer čutiti hlad in na koži sem za nekaj trenutkov opazil, da imam očitno nekaj genov skupnih s piščancem. Vzpon je potekal po lepi, položni makadamski cesti, ki se je le tu in tam vzpenjala malenkost bolj pokončno. Ko zapustimo makadamsko cesto, se klanec po grebenu v gozdu postavi nekoliko pokonci in dobrih sto višincev sem prevozil z nekaj postanki. Noge niso dale, srce je prav tako protestiralo z glasnim razbijanjem, glava se je vdala in popustila. Kmalu je tudi strm klanec postal nevozen in začelo se je nošenje. Tega je bilo dobrih sto petdeset višincev.

Ker smo bili ravno blizu vrha Monte Flop, smo zavili še nanj. S stališča razgleda je bila, kljub slabo vozni kratki poti, to odlična izbira. Na vrhu smo prebili slabo uro, uživali v soncu, ragledih, planirali naslednje potencialne ture na nasprotni strani hriba, kjer so se videle poti. Pogled na Chiavals, Zuc dal Bor in Creto Grauzarijo v bližini so bili čudoviti. Vidljivost je bila odlična in videlo se je daleč v Avstrijo, tudi bele tritisočake v daljavi si lahko opazil. Malenkost  bolj proti severu se je v daljavi videlo prečko, ki smo jo prevozili na turi Roskofell to poletje.

Ker je vsega lepega enkrat konec, smo se odpravili na lepše, na spust. Za začetek dokaj kratek, a lep spust do sedla Foran Da la Gjialine, kjer smo nataknili ščitnike in se spustili proti koči Rifugio Grauzaria. Gozdni del poti je postregel s tistim prijetnim šumenjem listja pod kolesi, ki so se izmikala naključno posejanemu kamenju pod njim. Od koče naprej je pot precej kamnita in prečkati je potrebno tudi večje hudourniško kamenje in eno melišče. Večina je vozno brez težav, le tu in tam je potrebno kolo prestaviti čez kak kamen. Na koncu pot preide v lepo gozdno, z iglicami posuto stezo. Ta je pri malo preveliki hitrosti dokaj drseča, kot sem ugotovil v enem izmed ovinkov. Ne ne nisem zaril, sem se pa za las zlizal… Po takšnem dnevu zmeraj znova ugotavljam, da je kolo v veliko večji meri hrana za dušo kot pa napor za mišice.

1 komentar

  1. […] smo ostajali nekje pod tisoč štiristo metri nad morjem. Pogled proti Creti Grauzariji in Monte Flopu, ki smo ga vozili pred nekaj tedni, potrdi našo pravilno odločitev. Delno smo kombinirali enak […]

Komentiraj