za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Konjski špik

Miha, 12. junija 2017

Za nedeljsko turo so padali različni predlogi. Slikice predhodnjih obiskovalcev ture v Karnijskih alpah so prevesile tehtnico v njihovo smer. Obiskali smo Konjski špik na meji med Avstrijo in Italijo. Izhodišče je bilo dokaj visoko na prelazu Cason di Lanza približno 1550 m.n.m. Že na poti do prelaza je bilo veliko redarjev, ki so napovedovali zaporo ceste, vseeno so na spustili do prelaza. Počasi se pripravimo in po petnajstih minutah so se mimo nas peljali prvi kolesarji, kako so preživeli ozek zavit spust v dirkaškem duhu raje ne pomislim. Pohvala organizatorjem za koordinacijo, ne kot pri nas ko je cesta zaprta dve uri prej in dve po dirki, malo pretiravam…

Vzpon se je po obetavnem začetku z betonirano podlago in zmerenim naklonom počasi spremenil v mehkejši makadam in nato v še zmeraj zelo užiten kolovoz. Po kratkem spustu v smo se po dolini z močvirnato podlago, ozko potjo in skalami v travi borili z neprestanim skakanjem na in iz kolesa, ga vsakih nekaj metrov dvignili in ponovno spustili in zavrteli še nekaj obratov. Še zmeraj na ravnem delu doline so se skale v travi namnožile in povečale, kmalu trave ni bilo več. Kolo je od strahu skočilo na rame, začne se prvi del balvaniranja proti, nad bivakom Ernesto Lomasti, ležečemu sedlu. Od tu naprej smo skočili še na vrh Rosskofel (Monte Cavallo di Pontebba) ali po slovensko Konjski špik. Po besedah vodiča je tukaj »vse« vozno, končno si oddahnem. K sreči je omenil vozno navzdol, kar pomeni še kakih slabih tristo višincev nošnje na slabih 200 podlage. Do vrha smo priplezali, na delih skoraj dobesedno in se čudili tako imenovanemu voznemu spustu. Vrh je postregel z pogledi v širino in daljino. Zelo lepo se je videlo tudi tritisočake daleč na avstrijski strani. Do vrha smo naredili malo čez osemsto višincev ampak smo se vsi strinjali, da jih je bilo čutiti krepko več.

Spust z vrha je bil precej težaven in nemalo smo tudi nosili kolesa. Sicer je bilo nekaj zanimivih izzivov zame in naš vodič je presenetil z določenim odpeljanimi detajli ampak spusta vseeno ne bi opisal ravno kot voznega. Celo pripadnik mlajše generacije, ki nas po znanju in ravnotežju na kolesu daleč prekaša je imel težave pa čeprav je peljal kar nekaj odsekov več kot jaz. Seveda smo bili za planince prava atrakcija, ker tudi tisto, kar je za nas bilo vozno, je bila za njih popolnoma nepredstavljivo.

Končno spet na sedlu, nadejali smo se bolj tekoče prečke in malo tekočega spusta. Prečka je bila sicer precej bolj vozna kot pot za nami vendar je zahtevala kar nekaj sestopov in prestavljanja kolesa. Ni bila ravno kolesarsko užitna. Preostal nam je še zadnji del sestavljen iz tako imenovanega tekočega spusta na katerem se moral nemalokrat poganjati v klančkek, da se nisem ustavil, bil pa je tekoče tlakovan z velikimi pločatimi, kotalečimi, fiksnimi kamni nekje med zemljo in travo. Moram ponovno prevetriti svoj kolesarski slovar predvsem besedi tekoče in vozno. Manjša aktivnost se mi zelo pozna, še pomena besed ne poznam več :-). Priznam, še nikoli nisem porabil šest ur za slabih tisoč višincev, pa je padel nov rekord v moji kolesarski karieri. Bili smo na lepi turci s čudovitimi razgledi, super družbo, velikim sendvičem in kljub veliko nošnje sem bil na koncu srečen in nasmejan, ostali prav tako. Edina stvar, ki je kljub prespani noči ne razumem najbolje in mi še zmeraj bega glavo je, zakaj hudiča sem s seboj vlekel kolo?

 

 

3 komentarji

  1. Lynx pravi:

    Miha, saj vem, da plezaš, a vseeno ne bi bilo lažje, da če greš na kolesarsko turo več kolesariš kot plezaš? :D

    No ja, vas je vsaj izučilo, da vodiča naslednjič bolj zaslišite glede pojma “vozno” :D

  2. […] zame nevozen odsek, sem raje prestopil vendar je bilo tega resnično malo za razliko od zadnjič. Od sedla naprej je bil užitek na spustu precej okrnjen zaradi globoko urezane poti, ki jo je […]

  3. […] opazil. Malenkost  bolj proti severu se je v daljavi videlo prečko, ki smo jo prevozili na turi Roskofell to […]

Komentiraj