za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Muci

Miha, 23. oktobra 2016

Dolgujem še eno kratko objavo iz prejšnjega meseca. Pa res, čas beži, sneg je pobelil planine, prav tako začetek Muci traila. Objava je še iz septembra, ko o snegu še ni bilo ne duha ne sluha na takšni višini.

Megla in turobno vreme v ljubljanski kotlini naju je silila nekam malo višje, da vidiva, če sonce še obstaja. Pred kratkim mi je nekdo prišepnil, da naša zvezda počasi izgoreva (naslanjam se na informacije iz dokumentarca) in sem šel preverit, da se slučajno ni že začelo… Ker sva želela nekaj kisika v pljuča sva se pritiskajoč na pedala podala v asfaltni klanec in ne na gondolo. Ja, zmeraj pač ne more biti makadam. Kmalu so naju obsijali prvi sončni žarki in kljub dobri volji sem dobil občutek dodatne motivacije ob pogledu na s soncem obsijano cesto nekaj sto metrov pred nama. Že pred Ambrožem, kjer sva nekaj prigriznila, so razgledi ponudili pogled na oblake iz zgornje strani, zalita je bila celotna kotlina.

Spust po Muci trailu je bil od začetka dokaj nepredvidljiv, premetavalo me je iz kamna na kamen, na korenino in nazaj. Proga je bila vlažna od jutranje rose in ob malo prepolnih pnevmatikah sem se počutil kot kroglica v fliperju. Ime proge me je malo zavedlo, proga tehnično ni zahtevna ampak glede na ime sem pričakoval lažjo. Očitno ima muci ostre kremplje in malo večje zobe kot sem mislil. Izkazala se je za precej zanimivo, uživala sva. Ker se proga konča pri gondoli se nisva mogla izogniti še eni ponovitvi. Tokrat sva se gor zapeljala z gondolo in podaljšala še s sedežnico. Kot sem si v glavi predstavil je bil prvi spust zaslužen drug pa »brezplačen«. No ja, brezplačen v smislu obračanja pedal, cena žičnice za enkraten prevoz kolesarja s kolesom je po slovensko zasoljena. Drugič je imela Muci kremplje že nekoliko pristrižene, rosa se je posušila, oprijem izboljšal, hitrost povečala, uživanje dvignilo na višji potencial. V vsem uživnaju skozi ovinke sem pozabil na manjšo skakalnico za ovinkom in vsakršno zaviranje in izogibanje bi se končalo s padcem zato sem raje skočil. Pristanek, uspešen. Skakalnica ni nič posebnega le presenetila me je. Muci mi je pokazala zobe…  Sonce je napolnilo baterije, spust nazaj v sivo kotlino je spremljal nasmešek.

Komentiraj