za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Valbruna

Miha, 1. avgusta 2016

Podaljšan vikend v Dolomitih nam je vzelo vreme, gorenjske turce v soboto nam je vzel predsedniški obisk. Za nedeljo ni bilo izgovorov. Kolega je predlagal Valbruno, nisem še bil in zdelo se je obetavno. Nošenje kolesa na vsaki turi sem že ponotranjil in mi že skoraj manjka, če vsaj za kak meter ne dvignem kolesa na ramena.

Začetek iz Valbrune (Ovčja vas) je takoj na začetku makadama postregel s stmim klancem. K sreči samo do ovinka kjer je popustil. Krajše strmine z izravnavami so se nadaljevale skoraj do koče na planini Ravna. Malo naprej od planine, nekje na višini 1560 metrov nad morjem se obračanje pedal zaključi. Od tu naprej s kolesom zamenjamo vlogo in mi nosimo njega in ne on nas. Na delih je nošnja neprijetna, ker je podlaga peščena, oprijem slab in tudi ničesar kar bi zagarabile roke ni v bližini. Končno prideva na sedlo, glava je že preklopila v način »še par metrov in sem na vrhu«, ko se je izkazalo, da je cilj soseden hrib. Višinsko gledano samo še dobrih 100 višincev nošnje, na oko je zledalo precej več in precej dlje kot bi želel. po nekaj metrih spusta na spet na grebenčku in nošnja naprej. Še večja strmina, bolj peščeno in še bolj nerodno kot prej. Zadnjih par metrov še posebej zanimivih. Aja, zadnjih par metrov do zadnjega sedla, pogled proti vrhu, uh še ni konec. Zadnjih par metrov praktično po brezpotju, skalah in strmini. Končno dosežem vrh in glej ga zlomka, razgled lep, olajšanje veliko, sendvič na vidiku, le vonj obupen, jeb… ti koze.  Sendvič bo počakal, uživanje v razgledih ni trajalo dolgo. Dolomiti so nama pošiljali temne in glasne oblake.

Z vrha nekaj metrov odpeljeva po gruščastem velikem kamenju. Narediva kak pivot ali dva in zdeva se zaključi. Velik podor je precej uničil pot in alternativna, nova pot je bila preslaba za vožnjo. V eni roki držim kolo, z drugo med krušljivimi skalami iščem varnem oprijem, vsak korak najprej preizkusim, če skala drži in se med tem poizkušam izogniti pesku, da ne zdrsnem. Uspelo! Spustiva se še nekaj metrov po bistveno boljši poti. Nadaljevanje naprej od bivaka Ricovero Battaglone Alpini Genova je precej tekoče vozno z veliko skalami in vsake toliko kakšno tehnično zahtevnejšim detajlom. Ravno prav za popestritev. Čim hitreje poizkušava priti v dolino, oblaki okrog Montaža so bili že čisto pri tleh. Za par min se ustaviva pri koči Rifugio F.Lli Grego, na hitro prigrizneva in hitro naprej v dolino po mokri gozdni poti polni kamenja in korenin, ki v spodnjem delu postane precej strma in z manj kamenja. Vmes naju pozdravi nekaj dežnih kapljic. Vesela, da naju ni ulovil dež se spustiva po cesti proti avtu. Po nekaj sto metrih se ulije kot iz škafa in v naslednjih sto metrih sem že plaval v čevljih. Do avta naju je tako pralo, da sem komaj kaj videl pred seboj, po cesti so tekli potoki, ki sem jih moral prečkati, da me je obilno zalivalo še s strani ceste. Ustaviva se pri avtu, se smejiva in udariva z rokama, »high five, lepo sva oprala kolesa«.Res je, že dolgo ni bil tako čist…

1 komentar

  1. Lynx pravi:

    To je pa bila alpinistično kolesarska ferata :D

Komentiraj