za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Peca s slovenske strani

Miha, 17. avgusta 2016

Po dolgem času spet v stari zasedbi in po dolgem času prav tako v lepih koroških koncih. Večkrat bo potrebno obiskati ta kolesarski raj. Tokrat je bila žrtev Peca, za spremembo iz slovenske strani za kar so zaslužni lokalni kolesarski kolegi, hvala. Do sedaj sem jo vedno vozil iz strani naših severnih sosedov.

Plani obetavni, vreme, no ja, upajmo da zdrži. Štartal sem brez meni tako priljubljenega sendviča, telefon na dveh procentih, nekje vmes na pol ture se garmin odloči, da je kritično podhranjen. Brez navigacije bi bila tokrat precej izgubljena.

Štartala sva vse prej kot zgodaj, obračanje pedal se je začelo okrog desetih. Ne ravno obetavno glede na popoldansko vremensko napoved. Vzpon prijeten makadam tu in tam popestren s gozdno potjo, nekaj nošnje in brezpotja že preden sem prišel do smučišča na avstrijski strani. Smučišče je sicer vozno, vendar je precej strmo. Atomi moči, ki jih sendvič ne bo nadomestil bi hitro pošli zato sem kak del kolo tudi potisnil. Za spremembo na sedlu (Kneipssatel) nadaljujeva proti slovenskemu vrhu Pece, Kordeževi glavi in ne proti avstrijskim vrhovom. Na vrhu so razgled na slovensko stran zakrivali gosti dvigajoči oblaki. Hitro natakneva ščitnike in ponovno vključim navigacijo, ki sem jo zaradi baterijske sestradanosti prej izklopil. Upajmo, da zdrži, ker poti ne poznam.

Vrhnji del spusta je precej kamnit z ostrimi skalami in nekaj segmenti kjer sem sestopil. Od doma na Peci sem kljub garminu komaj našel pot. Sledili so užitki spusta po strmi, koreninasti in od dežja vlažni poti na kateri je vsake toliko gladek kamen, moje že tako obrabljene gume prestavil za kak decimeter. Užival sem pa čeprav mi je tu in tam srce poskočilo zaradi prej omenjenega plesanja kolesa. Garmin je zdržal vse do konca. Po dobrh tisoč sedemsto višincih in tridesetih kilometrih sem bil prijetno utrujen, blaten, predvsem pa nasmejan do ušes…

Komentiraj