za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Monte Cavallo

Miha, 8. avgusta 2016

Monte Cavallo v osrčju Dolomitov, vrh, ki smo se ga namenili osvojiti. Visoko, pa vendar z nekaj trme je izvedljivo marsikaj. Da se vrnem na začetek. Petek pozno zvečer smo ravno po nevihti prispeli v kamp na višini tisoč šesto petdeset  metrov nad morjem. Postavljanje šotora v temi in “mrazu” je bilo vse prej kot prijetno poletno opravilo. Noč je bila hladna in komaj sem čakal jutro, ki do prvih sončnih žarkov ni prineslo olajšanja. Nekateri so zajtrk jedli z rokavicami na rokah, druge je treslo, mene ponavadi ne zebe ampak sem svojo puhovko še kako pogrešal, najpogumnejši in hkrati najmlajši so bili v natikačih, bilo je 7°C in veliko vlage.

Prijeten začetek se je hitro spremenil v precej strm makadamski klanec na koncu katerega sem imel v ustih tisti slab okus, ko pljuča priganjaš preveč. No čez nekaj trenutkov sem bil veliko boljšega počutja. Nekaj metrov pedaliranja in začelo se je nošenje, najprej do jezera in nato od jezera do prelaza. Do prelaza je pot precej strma z veliko serpentinami. Počitek na sedlu, prigrizek, kramljanje s pohodniki in vedenje, da se začne prvi spust so mi obnovili moči, ki sem jih izgubil pri nošenju. Spust se je hitro zaključil čeprav je trajal štiristo višincev. Sledila je bolj kot ne “ravna” pot dokler nismo zavili proti M. Cavallo kjer se je začela vzpenjati in po nekaj višincih so kolesa ponovno zasedla sedaj že dobro poznan prostor na ramenih. Tako je šlo mimo svizca vse do vrha. K sreči smo se vmes ustavili v odličnem bivaku, postavljenem direktno po ogromno steno, se odpočili in z užitkom sem napadel sendvič. Bivak je nudil odlično zavetje, temperatura veni je bila pod desetimi stopinjami, ob rahlem vetru, kratkih hlačah in prepotenih oblačilih je bilo precej neprijetno. Vrh je bil videti pe zmeraj precej oddaljen. Izkazalo se je, da smo ga dosegli v dobrih dvajsetih minutah. Kljub ne ravno poletnemu vremenu smo si vzeli čas in užili razglede. Oblaki so se počasi umikali in tu in tam smo bili deležni prijetnih sončnih žarkov.

Prvih nekaj metrov spusta je bilo dokaj nevarnih zaradi izpostavljenosti zato smo opustili izzivanje usode in vozili tam kjer je bilo tveganje za nesrečo bistveno manjše. Nadaljnji spust proti bivaku in po melišču do “ceste” je minil kot bi trenil. Še malo gor in dol in prispeli smo do začetka spusta, ki nas pripelje do parkirišča v bližini kampa Sass Dlacia kjer smo prebivali. Spust je bil tehnično dokaj zahteven z veliko stopnicami in nekaj precej strmimi deli. Seveda nam je ravno to povzročalo nepopisno veselje. Bili smo tako navdušeni, da smo ga naslednji dan prehodili s kolesi na ramah še v obratni smeri. No ja, vzrok je bil to, da nas je pot v nedeljo vodila v tisto smer… Statistično gledano se tura bolj slabo kvalificira med kolesarske, od dobrih tisoč osemsto višincev smo jih nosili nekje tisoč tristo. Je bilo vredno? Razgledi fantastični, družba odlična, spust fenomenalen, svizec nasmejan, izkušnja nepozabna… ja, bilo je vredno vsakega metra vse do dva-tisoč devetsto dvanajstih metrov!

1 komentar

  1. […] zjutraj, cilji postavljeni še nekoliko višje kot včerajšnji. Dobesedno višje. Napadamo prvega tritisočaka imenovanega Lavarella. Iz kampa proti istemu […]

Odgovori Lavarella - Bikebook