za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Lavarella

Miha, 9. avgusta 2016

Nedelja zjutraj, cilji postavljeni še nekoliko višje kot včerajšnji. Dobesedno višje. Napadamo prvega tritisočaka imenovanega Lavarella. Iz kampa proti istemu izhodišču kot včeraj. Že po nekaj metrih srečamo staro znanko včerajšnjega spusta, pot številka 11. Sledi nekaj metrov grizenja po strmi peščeni podlagi dokler nas noge ne opozorijo, da naj to presneto kolo že dvignemo na ramena. Slabih štiristo višincev nošnje je minilo kot bi trenil, dobrih petinštirideset minut in bili smo na vrhu. Sledila je zmerno položna in v celoti vozna pot mimo jezera Limosee (Lago del Limo) do koče Lavarella. Od tu naprej nas je prvič do sedaj Tabacco (Znamka zemljevida) pošteno razočaral. Pot številka dvanajst je označena s polno črto, kar praviloma pomeni vozno pot. Tokrat je bila tako označena pot precej nosaška, sicer dokaj široka pešpot z veliko ruševja, stopnicami, luknjami in podobnim. Za moj okus ne bi bila vozna niti v obratni smeri. Preden se je pot začela spuščati smo se ustavili in skočili kak meter višje na ogromen plato iz katerega je bil čudovit razgled na vse strani. Okrog nas obroč gorovja mi pa v sredini na visokem platoju, ki je ponujal čudovito panoramo in pogled nazaj v dolino proti koči Lavarella. Proti sedlu nadaljujemo po zanimivi poti, polni lukenj in zarez. Na srečo je bila ta precej bolj vozna kot tista do omenjene razgledne točke. Od sedla do vrha je bilo višinske razlike še dodatnih petsto višincev nošnje. Pogled proti vrhu je nam ni razkril poti in tudi nošnja je nekaterim že malo presedala. Povzpnemo se še nekoliko višje kolega se ustavita in usedeta, odločitev, da bo vrh ostal neosvojen je bila bolj ali manj enotna. Jaz in drug sotrpin nadaljujeva še nekaj metrov, tretji par je šel v izvidnico še nekoliko višje. Bili smo posejani dva po dva na vsakih nekaj višincev, pojedli vsak svoj zalogaj hrane in kljub že znani odločitvi počakali na rezultate izvidnice. Najbolj vztrajna dva sta potrdila, da je bi bila nošnja na vrh nesmiselna in verjetno tudi nevarna zato smo se sprijaznili z usodo in se veselili užitka spusta.

Tako na oko je spust po melišču izgledal obetaven vendar je pogled na planince, ki so se prav nerodno kobacali čez določene dele, v našo samozavest vnesel nekaj nemira. Realnost je bila bolj razveseljiva, sicer strm spust po melišču s slabim oprijemom je ponujal veliko užitkov in le dvakrat smo sestopili s kolesa za kak meter. Nadaljevalo se je po razritem melišču in precej uničeni poti zaradi vode. Luknje so bile na določenih mestih tudi do meter globoke, nova uhojena pot pa le kak decimeter levo ali desno. Slalom med luknjami, skalami in štrlečimi koreninami smo uspešno zvozili. Dokaj hitro smo pristali na makadamski in kasneje še na asfaltni cesti in se obrnili nazaj proti kampu. Na srečo je ob glavni cesti speljana makadamska, sprehajalno kolesarska pot da se nam ni bilo potrebno voziti po prometni cesti. Današnji pregled statistike je še nekoliko slabši kot včerajšnji, od dobrih tisoč štiristo višincev smo jih nosili približno tisoč sto. Odličen vikend z veliko razglednimi spomini.

1 komentar

  1. […] deli. Seveda nam je ravno to povzročalo nepopisno veselje. Bili smo tako navdušeni, da smo ga naslednji dan prehodili s kolesi na ramah še v obratni smeri. No ja, vzrok je bil to, da nas je pot v nedeljo […]

Komentiraj