za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Snežno spomladanska

Miha, 19. marca 2016

Pa sem le zbral pogum, da zavrtim pedala… Nekako kar ni bilo časa za kakšno malo »resnejšo« turco. Zaželel sem si nekaj snežnega, in Velika planina je bila kot nalašč za to. Prva snežna letos, ja še sam težko verjamem. Sneg nama je povzročal več težav kot sem pričakoval. Temperature so bile pozno spomladanske in sneg se je od odcepa za pl. Kisovec odločil, da nama dodatno zagreni življenje. Moker, drseč, in še kaj, bljah… Ne ravno obetavna napoved za naprej. Ker je bil dan čudovit sva se pač vdala v usodo in odnesla večino preostale poti do vrha. Jaz sem nekaj poizkušal po kopnih zaplatah ceste vendar se je zaključilo s sestopom vsakič, ko se je zadnje kolo dotaknilo snega na cesti. Prvi, drugi, tretji obrat v prazno sestop, psovka. Domžalski dom je postregel z odličnim borovničevim štrudlom in ravno v času uživanja slednjega je Tepeš doskočil in cel domžalski je bil na nogah, jeee…

Spust je bil zanimiv. Prvi del lepo uhojen s kompaktnim snegom in široko potjo, prava idla. Nadaljevalo se je bolj klaverno, pot široka za dva stopala z veliko luknjami, ki niso dopuščale, da bi obdržal smer. Vsakič ko sem zapeljal na rob uhojenega, me je potegnilo v globok sneg, prvo kolo se je potopilo do polovice, posledice so vsem znane. Padce, sestope in salte sem kmalu nehal šteti… Ne vem, a je bil bolj naporen vzpon ali spust. Zaradi snega sem pričakoval blato in moker spodnji del spusta. Na presenečenje obeh je bilo suho kot poper. Iz snega prehod na povsem suho, prav spomladansko pot. Žafrani, trobentice in vsa druga cvetoča zelenjad je bila prav poživljajoča. Še posebej šop nevarnih trobentic, ki sem jih občudoval in zaradi »njih« prepozno zagledal luknjo,  navzgor štrleče korenine in kamenje. Ne, ne, ne, nisem… Izkušnje so me obvarovale. Čudovit dan.

Komentiraj