za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Skrajšana- Ratitovec

Miha, 6. decembra 2015

Ena skrajšana za današnji dan. Planirana je bila kar normalna ampak so bile snežne razmere bolj neugodne za poganjanje v hrib. Nadaljujem kasneje. Na poti navzgor, malo preden sva obrnila v strm klanec proti planini Klom, sva srečala dva planinca, ki sta ubrala nama neznano pot navzdol. Povprašala sva, če pelje proti Železnikom. Baje je lepa pot, če se držiš grebena. Super, sva rekla, bova preskusila, če bova prisiljena obračati preden doseževa vrh.

Nekje na začetku planine Klom je bilo preveč snega za obračanje pedal zato sva se sprijaznila, da vrha Ratitovca danes ne bova videla od blizu. Ni nama preostalo drugega kot, da uživava na sončku vsak s svojim sendvičem v rokah.

Ker je bil vrh nedosegljiv sva se lotila spoznavanja novega spusta. Sprva je kazalo kar lepo. Po prvih nekaj višincih sva na gozdarskem kolovozu videla tudi markacije, bila sva navdušena. Od te točke dlje je navdušenje splahnelo. Markacij naprej ni bilo, sledila sva gozdni vlaki, ki je šla najbolj po grebenu. Ta se je razcepila prvič, drugič… malo sem malo tja nekaj obračanja veliko blata, vej in snega. V glavnem prej ali slej sva se malo izgubila. Verjetno sva nekje zgrešila odcep za pot po grebenu. Na koncu, po nekaj rinjenja, vožnje po s snegom obloženih vlakah in orientiranja na podlagi izkušenj sva pristala v Podlonku in nadaljevala proti Dašnici in v Železnike. Vmes so še enkrat pojavile markacije in potem spet izginile, na razpotju ko bi jih ponovo pričakoval jih ni bilo. Sva bila kar vesela civilizacije, nikoli ne veš kdaj se bo izbrana vlaka končala in bo potrebno riniti nazaj.

Da še v objavi malo zavijem s poti…V Sloveniji še kar vztrajamo pri Knafelčevi markaciji, ki pove samo ali si na planinski poti ali ne. Pri naših sosedih so poti lepo označene s številkami, kar ne pove zgolj ali si na poti ali ne ampak pove tudi na kateri poti si. Knafelčeva markacija je odlična in sem jo že kot mulc sprejel za svojo, vendar je čas, da se stvari premaknejo naprej. Naj ostane oblika in barva le na sredino se lahko doda še številka poti. Verjetno bi tudi v primeru nesreč takšno označevanje olajšalo iskanje.

Na koncu koncev je, kljub prekrižanim načrtom na vzponu in spustu, obveljalo, da je bila tura uspešna. Pretegnila sva noge, videla sonce, preizkusila snežno podlago, uživala v sendviču, razdražila raziskovalno žilico, preklinjala blato in še kaj… Dobila sva celo več kot na povprečni turi…

Komentiraj