za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Forni di Sopra

Miha, 24. avgusta 2015

Vikendaško potepanje, delno enaka družba, ponovno v isti državi, isti regiji le kakšno dolino južneje kot prejšnjič. Bazni tabor je bil postavljen v kraju Forni di Sopra. Majhen turističen kraj v dolomitih z obilo gorskih užitkov v vseh smereh. Kamp je bil odličen, prostora veliko, cena bivanja super, tuši na žetone, upravljalec prijazen, izhodišče za naši turci »v piko«.

Sobotno nebo je bilo ravno prav posuto z oblaki, da smo bili skriti pred soncem oziroma nas je le to ravno prav obsijalo. Do koče Rifugio Flaiban Pacherin je bila pot skoraj v celoti vozna. Nevozne dele v metrih bi lahko preštel na prste obeh rok. Prvih šesto višinskih metrov je za nami, sledila je nošnja, še malo nošnje in potem še malo… Do prvega sedla, Forcella dell’inferno, je bilo nošnje največ. Naslednje je bilo lažje, a vseeno od sedla do sedla smo morali vzpone v glavnem nositi. Spusti iz sedel pa so bili marsikje precej zahtevni z veliko izzivi. Kotalečega kamenja, neutrjene podlage in zame komaj izvedljivih pivotov je bilo na pretek. Seveda smo se, praktično na koncu ture odločili, da odnesemo kolesa še sto višinskih metrov navzgor in pogledamo kako zgleda možna alternativa zadnjega dela spusta. Kar smejalno se nam je, lepa, po večini tekoča pot. Imeli smo občutek, da je kar ne bo konec. Težko bi si želeli boljši zaključek.

Skupno je v dolžino naneslo dvajset kilometrov in nekaj pod tisoč petsto metri pridobljene višinske razlike, od tega je bilo navzgor voznih le tistih, prvih šesto višinskih metrov.

Sledila je, za italijanske razmere, zelo velika in okusna pica. Ravno, ko smo se usedli je začelo deževati. Šotore smo postavljali v rahlem kapljanju dežja. Spanje nam ni delalo težav, po takšni turci je spanje zmeraj sladko.

Nedelja, vreme je kazalo nekaj slabše zato smo prvotne plane malo ukrojili in napadli asfalt na začetku katerega je tabla označevala klanec 30%. Morda je pa res bil, kolega je na enem izmed strmih delov pretrgal verigo, očitno preveč trenira. Pot je prešla v makadam in se k sreči tudi položila. Do koče Casera Tragonia je bila lepa in sva jo z kolegom izkoristila za malo naganjanja. Ego pač… V koči smo si zaželeli čaj in presenetljivo, namesto petih malih skodelic dobili tri ne majhne čajnike čaja. Ne vem zakaj, ampak bil sem pozitivno presenečen, no ja, ne samo jaz. Vreme se je slabšalo in nekako smo razmišljali o povratku v dolino. Kot se za nas spodobi, smo se odločili, da slabih tristo višincev bomo pa ja še odnesli. In smo jih, do vrha enega hriba, mislim da se mu reče Aria di pioggia. Spust z vrha je nazaj do koče potekal po isti poti. Nadaljevanje v dolino je bilo, kako naj rečem, pravljica. Kar verjeti nismo mogli, da smo »na pamet« ujeli takšno pot. Tu in tam kak kamnit del in kak detajl v glavnem pa tekoča z blagimi ovinki posejana, gozdna pot. V zgornjem delu po iglicah v spodnjem po listnati podlagi. Še danes me bolijo smejalne mišice. Iskreno, čisto malo čutim tudi noge.

1 komentar

  1. Lynx pravi:

    Pravljica…

Komentiraj