za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Golič

Miha, 15. marca 2015

Sneg po hribih še kar vztraja. Zaželel sem si turo, ki je še nisem vozil in zaradi že prej omenjenega snega je bila izbira ponovno primorska. Tokrat sem jo mahnil na južno primorsko. Priznam, kljub majhnosti Slovenije meni popolnoma neznani kraji. Vrh, če mu lahko tako rečemo je bil Golič. Tam res nimaš občutka, da je kje kak vrh. Vsi hribčki so prijetno zaobljeni, travnati in kot imenu pritiče popolnoma goli. Tudi Golič ima “dva” vrha, en na katerem piše nadmorska višina, in drugega kjer jer tudi vpisna knjiga.

Vzpon ni posebej zahteven, še najhujši je začetni strm asfalt, 16% naklon glede na obcestno tablo. Ostali del vzpona je po večini širok, travnat ali kamnit kolovoz. Na vrhu se odprejo razgledi, ki so bili včeraj kljub občasnemu soncu nekoliko okrnjeni. Vidljivost je bila slaba. Temperature so bile na soncu prijetno spomladanske, kar so nakazovale tudi cvetlice na in ob poti. Sicer pretirane vročine ni bilo, povprečna temperatura je bila okrog 13°C. Tu in tam je zapihalo in za poletno opremo ni bil pravi dan.

Spust je v povprečju bolj kot ne nezahteven. Najde se tudi kak tehnično zahtevnejši del v zadnjem delu spusta. Na začetku zadnjega spusta, od koder imamo lep pogled na kraj Movraž, sem čez nekaj skalic celo pešačil, vendar je to res le nekaj metrov. Na zgornjem delu spusta sem peljal mimo jame in si jo ogledal od preblizu. Dve luknji spodaj povezani med seboj. Na eni strani je bila luknja še precej zasuta s snegom in je s strani omogočala varen dostop in pogled od blizu. Približevanje od zgoraj zna biti precej nevarno, ker bi padec v globino pomenil konkretno poškodbo, če ne kaj hujšega.

Na čase sem se počutil kot v puščavi, ko je sonce obsijalo rjavo travo in ker je dreves v zgornjem delu res malo zgleda kot puščava. Bila je odlična tura, po moji presoji tehnično manj zahtevna, ne ravno kratka, zato pa odlična za pomladansko prebujanje nog.

Komentiraj