za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

Linški dolomiti (Lienzer Dolomiten)

Miha, 12. septembra 2012

Nad idejo tokratne ture nisem bil ravno navdušen. Predvsem me je motila dolga vožnja in to, da še ni testirana ter ne vemo kaj nas čaka. Predvsem me je skrbelo koliko je vozno in koliko bomo pešačili. Podajamo se v linške dolomite (Dolomiti nad avstrijskim Lienzem).  Kolega je imel srčno željo, da to odvozi, pa če gre kdo zraven ali ne. Seveda ga nisva mogla pustiti na cedilu.

Zbor zgodaj zjutraj 6:15 počivališče Voklo. Čakata nas dve uri  vožnje do Lienza. Dva opremljena in en hendikepiran. Ni imel svojega kolesa, mehanska napaka ga je skoraj stala ture. Rečem lahko samo to, da sem nad cenenimi komponentami vgrajenimi v vrh ponudbe koles pri Specializedu zelo razočaran. Rešila ga je draga, ki mu je velikodušno ponudila uporabo njenega kolesa. Sicer super kolo vendar precej rangov nižje kot je navajen. Glede na željo in neutrudljive noge bo poizkusil.

Začnemo nekaj metrov po asfaltu in hitro zavijemo na makadamsko pot. Začrtana pot je bila sicer po asfaltu do Dolomitske koče (Dolomitten hütte) ampak, ko smo združili realno okolje in topografsko karto se je skoraj do te koče pripeljalo po lepi makadamski in gozdni cesti. Velik plus. Na koncu smo pred to kočo odbrcali kaka dva km strmega asfalta ampak nič hujšega. Od tukaj dalje je do Karlsbader koče (Karsbader hütte) poteka široka makadamska cesta, kar nisem mogel verjeti. Do višine 2250 m. n. m. sem se pripeljal kot za šalo. Tukaj smo malo uživali, ker nas je do spusta ločila samo še prečka in dobrih sto višincev nošnje. Prečka je od daleč izgledala lepo vozna, a ko smo zapeljali nanjo, se je izkazalo, da je še lepša kot se je napovedovalo. Sestop je bil potreben le na dveh mestih, če se ne motim. Kolesa smo do sedla odnesli za šalo. Strmo z veliko stopnicami, kar je bil dobro, je bilo hitro konec.

S sedla se nam odprejo lepi pogledi še na drugo stran in tudi spust zgleda odlično. Nikakor nisem mogel verjeti, dlje ko smo se spuščali bolj je delovalo, da bo vse lepo vozno. Spust je razen čisto na koncu, kjer smo morali tudi malo sestopiti, bil lepo vozen. Določeni deli so bili stopnje S6, vendar se jih je dalo obvladati. Nevozen del, kjer je bilo treba kolo prenesti več kot le za korak,  je bil v zadnjih sto višincih spusta. V vsakem primeru so mi ti linški dolomiti ostali v izjemno lepem spominu. Peter je organiziral čudovito turo. To bom še ponavljal.

Aja, skoraj bi pozabil povedat, to je bila tura na kateri sem malenkost popravil višinski rekord, najvišja točka je bila 2283 m. n. m., do sedaj je bil Stol v Karavankah najvišja.

 

 

Komentiraj