S kolesom na Stol - Bikebook

za čas, ko niste na kolesu

Izberi kategorijo

S kolesom na Stol

Matej, 11. oktobra 2010

Yes, yes uspelo je. Nekako smo si zaželeli, da letos osvojimo kakšnega dvatisočaka. Napoved za minuli vikend je bila več kot obetavna in ideja, da zbrcamo enega dvatisočaka je bila vse bližje uresničitvi. Kot cilj smo si zadali Stol v Karavankah. Kolega sta naštudirala pot in jo zaupala Garminu, ki je bil vodnik, če smo bili v dilemi.  Start iz Most pri Žirovnici nekaj čez osmo zjutraj. Mrzlo ko »pes« okrog 5°C. Na začetku me je kar zeblo v roke.  Po nekaj kilometrih v klanec je toplota iz notranjosti ogrela tudi prste.

Gonili smo iz Most do kraja Slovenski Javornik, Javorniški Rovt, potem proti Kočni, Vajnežu in na Stol. In potem spust proti  Zabreški planini, Valvasorjevemu domu in potem proti izhodišču. Pot in podatki so dosegljivi na povezavi S kolesi na Stol

Proti vrhu … Če sem odkrit in priznam, da sem imel že poln kura… nošenja kolesa. Nekaj vmesnih delov je precej neprevoznih sploh pa zadnji del do Prešernove koče. Veliko je odsekov, ki so vozni 50 m in potem spet s kolesa in nazaj.  Ko kolo nosiš dovolj časa te prime, da bi ga kar … nekam,  v glavnem letel bi do Jesenic, vsaj. Družno smo se strinjali, da ne gremo več, vsaj ne na ta Stol. Upam da se tega zarečenega kruha ne bom najedel.

Prvi del spusta je precej zahteven in če se držiš poti je tudi tukaj prvih nekaj višinskih metrov (100-200) težko prevoznih oz. sem določene odseke šel peš. Naj me sotrpini popravijo, če sem resnico kje nehote priredil. Celotnega spusta je nekje 1700 višinski metrov. Aha, še en biser pri spustu. Po dobrih 200 višinskih metrih spusta me kolega pogleda in vpraša. Kje imaš čelado. Pogledam kot tele, se primem za glavo in … Čelada je nehote ostala na Prešernovi koči. Ves čas sem nosil kapo in očitno je to dajalo moji glavi občutek, da je dovolj varna, ker je nekaj na njej in je spregledala čelado na mizi pred kočo. Torej spust sem nadaljeval malenkost bolj previdno.  Malo preden smo prišli do gozdne meje se je spust spremenil iz prej težko voznega in zahtevnega v pravo poezijo. In tako se je nadaljevalo do izhodišča. Najverjetneje bo čez kak teden občutek, da sem prevozil zadevo še boljši, ker bom pozabil na »železni« nahrbtnik. Pa da ne bo pomote, zmeraj je potrebno kaj tudi prepešačiti in kje nositi kolo, kar nam je vsem znano le, da se mi/nam je tokrat  ta del zdel preveč poudarjen. Ampak yes, zbrcali smo ga.

Komentiraj